Koledarsko naključje (ali ne): Novi Mégane je prišel na trg v letu, ko mineva 25 let od predstavitve tega modela. Pred četrt stoletja je Mégane Berline nadomestil precej asketskega a zanesljivega Renaulta 19. Predvsem pa je Mégane prišel kot družina šestih modelov. Ozrimo se nazaj, po njenem rojstvu. V osemdesetih letih preteklega stoletja je Renaultu grozil prevzem s strani industrijskega velikana, kakršna sta bila GM in Toyota. Vendar je predsednik Renaulta Raymond Lévy ameriško avanturo ustavil in namesto tega izbral kulturni preobrat v smeri izboljševanja kakovosti. Model R19 je bil utemeljeno prepoznan po svoji kakovosti in tako tvoril trdno osnovo, ki bo neposredno služila tudi za Mégane. 

Da bi to dosegli, so se pri znamki morali naučiti, kako osnove vozila zasnovati in izdelovati znatno ceneje. V tistem času se je Renault zbližal z Volvom, zato so v nizozemsko tovarno, ki jo je švedski proizvajalec delil z japonskim Mitsubishijem, poslali opazovalno delegacijo. A poglavitne stvari za videti so bile pravzaprav na Japonskem. Michel Faivre-Duboz se je z ekipo odpravil v deželo vzhajajočega sonca in tam jasno ugotovil, da »so imeli tam za 30 odstotkov manjše stroške od nas«. Da bi razumeli kako, je Renault torej najel Mitsubishi Colt, ki je bil primerljiv z Renaultom 19. Če konkurenčnost ne izhaja iz zasnove, jo je torej treba iskati v nabavi in proizvodnji, poleg tega pa tudi v podcenjenem jenu.

V kontekstu tako hude konkurence se je torej porodila zamisel, da ustvarijo celo družino modelov Mégane, med katerimi je bil tudi enoprostornik, edinstven v tem segmentu. »Koncept avtomobila za vse smo tako zamenjali z zamislijo avtomobila za vsakogar,« se spominja direktor projekta. Potem je preostalo le še to zamisel uresničiti z omejenim proračunom. Odločeno je bilo, da se sredstva vloži le v tisto, kar bodo kupci videli. Na konstrukcijski osnovi R19 zasnovani Mégane bo prevzel celoten prednji del. Prav tako bo prevzel dizelske motorje serije F in bencinske motorje serije E. »Mégane in Scénic imata popolnoma enako armaturno ploščo, ki je v enoprostorniku le malce dvignjena in nagnjena za okrog 15 stopinj.« Mnogi tega niso opazili. Zvijača uporabe že obstoječih elementov je bila uporabljena tudi za izdelavo različice Coupé, katere dolžino so ustrezno skrajšali z »izrezom« na sredini avtomobila, pri tem pa so prednji in zadnji del ohranili neokrnjena. Kar zadeva oblikovanje, je imel vsak model (karoserijska različica) svojega oblikovalca. Družinske oblikovne poteze vseh šestih modelov so dobili z določitvijo skupne grafične teme – elipse. 

Ko sta bila leta 1995 predstavljena, sta bila Mégane Berline (petvratna kombi limuzina) in Coupé deležna uničujoče kritike v članku francoske revije Auto Plus. »Dvomili so v stabilnost kombi limuzine med zaviranjem in zavijanjem,« se spominja Michel Faivre-Duboz. V odgovor na to medijsko mini krizo so zadnjo premo s štirimi torzijskimi drogovi vgradili v vse različice. Dotlej je bila namenjena le za tiste z najmočnejšimi motorji v ponudbi. Če je Coupé celotni družini dodal nekaj prestiža, je pravi katalizator za razmah prodaje družinam prišel leta 1996 v obliki enoprostornika Scénic. Naročila zanj so tako deževala, da so morali proizvodnjo z začetnih 600 primerkov na dan početveriti na 2.200 primerkov dnevno!